Skladba o zamolčanih očeh

»Kdaj si me nazadnje gledala v oči v tišini? Reci, kdaj nazadnje vsa si se spustila vanje? Kdaj sva se nazadnje kopala v pogledu z njimi? Veš, kdaj so nazadnje potopile te v sanje? Na tem mestu bi lahko nehal pisati, ampak se nisem ustavil …«


Pred ušesi ti ležijo »Zamolčane oči«. Snemanje skladbe je potekalo v novembru istega dne kot je potekalo snemanje videospota za skladbo »Svetu, ki ga ni!«. Glas in klavir sta bila sicer posneta kakšen mesec prej, a končno podobo se je ustvarjalo tisti dan in še dva dni kasneje.

»Vsi skupaj z glasbenimi kolegi imamo precej natrpane urnike z več različnimi projekti in zgodilo se je, da smo imeli na razpolago 4 ure, da posnamemo nekatere ključne trenutke skladbe in hkrati na drugi lokaciji videospot za prejšnjo skladbo. To je vsekakor bil izziv in vedel sem, da bom tu dobil pomemben odgovor na vprašanje »ali lahko s temi ljudmi sodelujem tudi dolgoročno ali ne?«. In sem ga dobil.

Ko sem slišal mir v skladbi, ki smo jo snemali sem vedel, da delam s profesionalci (ali pa z glasbeniki, ki bi to lahko postali). Ni lahko biti profesionalec, nikakor pa ne na glasbenem področju. Ko gre za čustva je profesionalnost izreden izziv. Upam, da nekoč uspe tudi meni.

Zakaj to govorim? Zato, ker bi rad, da dobiš občutek, kam glasba odpelje človeka medtem, ko se stvari odvijajo hitro. Rad bi, da slišiš ta mir, ki nam ga je uspelo ujeti v pesem. Ne glede na urnik, smo glasbo posneli brez tempa, kar je bil še poseben izziv za sodelujoče glasbenike in je vzelo dodaten čas, ampak sem želel, da skladba diha skozi moja pljuča. Dobesedno.«

Gre za balado, ki diši zelo osebno in je zapisana v podobni formi kot »Glosa« dr. Franceta Prešerna. Zakaj? »Spomnim se, ko sem prvič bral Gloso od dr. Franceta Prešerna, kako me je fascinirala zgradba pesmi. Kako močno je uspel prve štiri verze izpostaviti s pomočjo nadaljnjih kitic. Sposodil sem si to idejo, ker sem tudi sam želel ključnim verzom skladbe dati dovolj prostora. Sam sem jim dodal še melodijo, ki jih obuja skozi skladbo. Tema skozi katero se te verzi prvič pojavijo v skladbi se ponovi tudi na koncu v skozi inštrumentalno obliko v sliki mojih cvetočih pesmi.«

Pri skladbi je Canegatto sodeloval z basistom Iljom Pušnikom, violinistom Matijo Krečičem ter saksofonistom Lenartom Krečičem.

»Predvsem sem zares vesel Lenartovega vložka pri tej skladbi. Že, ko sva prvič sodelovala (pri Broadway za naju) mi je rekel, »No, pol pa enkrat pa eno baladico ane, ajga!?« in, ko sem napisal to skladbo sem vedel, da tu saksofon ne bo imel samo vloge solo inštrumenta, ampak bo to nekakšen duet med glasom in saksofonom. Sicer je komunikacija vedno nujna med vsemi inštrumenti, ampak to sem v tej skladbi želel še bolj izpostaviti.«

Prijetno poslušanje zamolčanih oči! Najdete jo v albumu Gospod posebne vrste.


5 views