Ko postane vse lepo in prav

Ko sprejeti nekoga z vsem srcem pomeni, da se od njega posloviš, niti ni lahko imeti rad. Ampak še vedno ni pravega razloga, da ne bi bil nekje na obrazu prisoten tudi nasmeh. Če je kadarkoli šlo za pravo stvar, jasno ...



Skladba, ki že šepeta na tvoja ušesa je nastala mimogrede - tako kot konec njene zgodbe in začetek njenega navdiha. Gre za zelo osebno skladbo in tako pri njenem besedilu nisem razmišljal širše, ampak sem ga napisal za svojo dušo in njena ušesa. Ponavadi tak način razmišljanja ne zaide v moje roke, ki zapišejo pesmi, a vseeno sem pomislil, da bi se lahko kdo v tej zgodbi našel. Skladba je nastala v času, ko sem končal razmerje z dekletom, ki se je vleklo več let. Konec tako ni bil zaljubljen ampak stvaren in iskren. V tem koncu sem že nekaj časa sedel za mizo, da napišem nekaj povedi brez motenj v razmišljanju. Da se ji zahvalim za vse, kar mi je zaupala in dala. List na mizi je pričakoval pismo, jaz sem mu nehote z zadnjo piko podaril pesem.

Tako besedilo, kot glasba in aranžma skladbe, delujeta preprosto - ker na koncu tako tudi je. Ko je res čas za konec, so misli čiste. Bolečina še vedno prisotna,a v najprijaznejši obliki. Glasbenik težko ponudi zavetje dekletu. Tako je pač, če greš s pesmijo po kruh v času, ko glasbenik predstavlja breme in ne ponosa neke "dežele". V času, ko umetnost ne najde svojega prostora pod žarometi ponosa nekega naroda, ni nikomur lahko. In ne samo narobe, tudi nemoralno bi bilo zameriti nekomu, ki v teh časih išče varno zavetje. Sploh, ko gre za dekleta, ženske. Skozi vso zgodovino je bila ženskao pojem lepote in še vedno, tudi danes nosijo to breme. Čeprav o tem ne govorimo, vsi vemo, da tako je. Skozi vso zgodovino jih opevamo, dandanes pa ... In kaj hodi bolj objeto po svetu kot lepota in umetnost. Kako mora biti torej ženskam v svetu, kjer ni več opevanja lepote, za katero se morajo iz dneva v dan truditi. Se sploh še truditi? In kot posledica temu stanju se je v meni rodil neizogiben občutek, da velika večina deklet, v življenju išče neko varno zavetje, ko gre za zvezo. Verjamem, da temu podredijo tudi nekatere občutke, ki jih potrebujejo, da zacvetijo v vsej svoji lepoti. A na koncu roža še vedno bolj kot sonce, potrebuje zemljo. In tu ni kaj za zameriti. Tu pride na vrsto surovo razumevanje. Ko imaš resnično rad, razumeš tudi stvari, ki te ubijajo. In tako umre tisti "Broadway za naju". Prav je tako. Naj se spet rodi, ko bo čas za to.

Avtor besedila, glasbe in aranžmaja: Andraž Gartner Glas in klavir: Abdraž Gartner Skasofon: Lenart Krečič Trobenta: Rok Nemanič Violina: Matija Krečič Kontrabas: Ilj Pušnik Bobni: Uroš Nemanič

Snamano v Studiu Krajnik, Škofja Loka. Foto: Jana Šnuderl Produkcija: Canegatto




8 views