Kdo hudiča je Andraž in kaj za vraga si misli, da je?

...

"Si res želite brati kdaj in kje sem se rodil? Je res to tisto kar vam bo povedalo kdo sem? Mislim, da vam te podatke lahko priskrbi "Gugl". Podatkov ne skrivam, le zdijo se mi suhoparni. Ko sem se pogovarjal z mojstri svojega dela o tem kakšen format biografije bi bil primeren, je bil ta, ki ga delim z vami popolnoma neprimeren.
Ampak verjemam, da zgodba o tem kdo sem ni sestavljena samo iz tega kar sem bil, temveč tudi iz tega kaj želim doseči in na kakšen način to počnem. Torej pojdimo k bolj zanimivi biografiji. Tisti, ki resnično govori o tem kdo sem." - Andraž
Danes, 18.10.2019 jih imam 31, očeta, brata, dve babici in poldedka, ki mi je kot ded. Tudi širše sorodstvo obstaja.
Verjetno se je zgodba Andraža, ki piše ta zapis, začela leta 2008, s snemanjem tiste prve pesmi Piccolo (Majhen), za nesluten italijanski album, ki sem ga pompozno izdal nekaj let pozneje na ljubljanskem Nebotičniku. Takrat sem bil nekdo, ki je neumorno želel peti. Moji poskusi, da bi bil sprejet na AGRFT ali Akademijo za glasbo, so klavrno potonili in bil sem žalosten, priznam. Med pustolovščino na Umetniški gimnaziji v Novi Gorici, kjer sem delal dramsko-gledališko smer in predvsem "piz..rije", sem se začel končno učiti petja pri takrat mojemu idolu Vladimirju Čadežu. Bil sem namreč goreč občudovalec Slovenskega okteta v katerem je takrat prepeval. Tako, kot pokojnemu gospodu Marjanu Trčku, pri katerem sem kasneje nadaljeval učenje, sem tudi njemu vseskozi metal naprej, da želim postati operni pevec. In menda sem imel kar dobre možnosti za to. No, na akademijo sem želel verjetno prehitro in sem to storil brez precej pomembnega načina pri nas - "vez". Takrat sem bil nastrojen proti sistemu in užaljen sem razmišljal o tem, kaj storiti, da bova z glasbo ostala povezana. Pa sem se usedel in pisal in si pel. Nihče mi tega ne more prepovedati, sem si mislil.
Ne vem od kje pesem Piccolo, ampak ta je zaznamovala mojo pot. Rojeni Retečan iz Škofjeloškega okoliša se je po gorenjsko lotil snemanja svojega prvega albuma in to v italijanščini, od katere je imel s samo prtljažnik kolov, šutov, cvekov ali česarkoli pač, iz gimnazije.
V času nastajanja prvega albuma, sem počasi spoznaval način delovanja glasbenega sveta in ljudi v njem. S hvaležnostjo se spominjam vseh, ki so mi zaupali čas in prišli snemat nadobudni album. Danes z veseljem spremljam njihove profesionalne poti. V tem času sem spoznal tudi Gala Gjurina, ki mi je predstavil avtorske pravice, namen SAZAS-a, IPF-a in izdajanja glasbe. Začel sem se družiti z ljudmi, ki so od glasbe živeli in želja, da bi bil tudi sam profesionalec, kar se tiče glasbe,je v meni gorela vsekozi.
Ko sem prejle omenil Slovenski oktet, naj povem še to, da smo skupaj s prijatelji leta 2006, mislim da, ustanovili zasedbo Trio Quartet, v kateri smo prepevali slovenske narodne in umetne pesmi. Ta, tako prekrasen in po večini otožen, zaklad svojega naroda sem resnično prepeval z vsem srcem in sem kasneje, ko sem začutil, da to ni več prvo poslanstvo kvarteta, le-tega zapustil ter šel svojo pot s pesmijo Piccolo. Nismo se skregali, še sem vskočil po potrebi, vendar se nisem več želel podpisovati pod ta projekt.
In zdaj se lahko vrneva nazaj, k negotovemu Andražu in Piccolu. Odhod iz kvarteta je bil predporodni krč in za tisto klavinovo, iz tiste melodijo sem se skotil na novo skozi nek čustven način. Rodil se je Canegatto in ni me bilo strah kako ga vzgajati.
 Želja, iskrenost in srčnost bi rekel, takole iz razdalje, zdaj ko tole pišem. To so bili vzgojitelji te zgodbe. Jaz pa mlad starš, ki je rinil v svet glasbe postati zvezda. "Ku..c". Vse bolj sem spoznaval svet in zgodba bo predolga, če se spustim v detajle. Mislil sem, da imam fenomenalen album, epsko ekipo in, da smo pripravili predstavitev na nivoju in to najvišjem, če vzameva v zakup goro nadstropij ljubljanskega Nebotičnika. Ljudi je bilo neomajno, novinar pa eden. Pa sem jih povabil za tri nadstropja! Dobro, sem si rekel. Konec koncev sem za sceno nula, to je dejstvo. Potem pa drugi album. Ista zgodba. Nivo še višji, tokrat še višje kar se tiče nadmorske višine - Ljubljanski grad! Na odru dvajset bogovskih glasbenikov in gledališčnikov. Pod odrom pojedina in vino, da si debelo pijan že ob pogledu! Ljudi dovolj, album svež, drugačen, izvedba sprejemljiva (vedno je lahko boljše), novinar ... en. Isti! Sem mu hvaležen. Dovolj nerganja, tudi drugo sem jaz.
Torej, ko sem promoviral albuma, sem se prvič srečal z mediji. Ta svet mi je bil popolnoma nepoznan in nikjer ni bilo nobenega hudiča, da bi mi ga predstavil. Leta sem zato delal stvari proti toku tega sveta. Še vedno jih. Nekaterih ne namenoma, nekatere pa, žal po dolžnosti. Spoštujem ta svet in ljudi, ki delajo v njem. Je krut in nikomur ne zamerim ničesar. Tega marsikdo s tega sveta ne razume. Ampak sama ideja tega sveta pa bije nekoliko narobe kar se tiče mojega razumevanja, zato pač rinem svojo zgodbo naprej in ostajam v ozadju do nadaljnjega. Nerodne so situacije, ko se po sili razmer, kot je bila na primer Popevka 2018, pojavim v tem svetu. Na tem festivalu in na MMS 2019, sem se pojavil, ker sem dal obljubo tistemu novinarju. Vem, da bi nekateri raje videli, da ne bi pustil pečata. Sploh tisti ponesrečen dirigent, ki me je klical po telefonu kakšne so moje želje za nastop. Ta je bila špasna. Možakarju sem rekel, da se bom vsemu prilagodil, ker sem pač nihče in želim biti produktiven del Popevke, samo, da naj zvišajo tempo skladbe, ker so jo v studiu posneli prepočasi. Na snemanje me kljub temu, da sem avtor skladbe sploh niso povabili. Ne mene, niti avtorja aranžmaja Lenarta Krečiča. Skratka, na vaji za popevko je tempo dvignil na hitrost, kjer še repati nisem mogel zraven, kaj šele, da bi pel. Pa sem si mislil, dobro bom že. Če je to profesionalni nivo, nočem biti del te hiše. Potem pa na nastopu v živo gospod dirigent narobe odšteje. In tu zaključujem njegov prispevek, k moji glasbeni zgodbi do sedaj.
Veste tako je, če si na višjih položajih v najslabšem obdobju glasbe, se moraš malo zamisliti, ne pa nositi kot pav tja naokoli. Vesel sem, da je ta gospod izjema v mojih izkušnji z RTV Slovenija. Sam imam zaenkrat iskren odnos z vsemi in želim obdržati to spoštovanje. Konec koncev je to nacionalna hiša.
Skratka, žal mi je, da so se te stvari zgodile v tem času, ko z večino mediji še nisem ustvaril pravega dialoga. Učim se.
Ampak dobro, glede na to, da sem zgodbo začel graditi v resničnem sranju od glasbene scene (, ki traja že dobro desetletje in tu izvzemam glasbenike iz kritike), ni nič narobe, če pojavnost še pride. Ne vem katero leto se je pisalo, ko je udarila recesija in kot strela z jasnega se pojavi radijska mreža, ki bolj kot glasbo začne predvajati skrite zvoke in bolj kot glasbeni okus in širino začne deliti nesramne denarje za neke blesave igrice kot je iskanje avtomobila, ugotovitev nekega šuma. Gledati umor glasbene širine je bilo tako brutalno in me je nezamenljivo zaznamovalo. V tej krizi so ljudje jasno poslušali vsako sekundo teh radijskih valov, bili pripravljeni tudi petnajstkrat na dan slišati isti klinčevo melodijo ali pa bolje rečeno ritem, samo, da so ujeli tisti zvok in morda prišli do nekaj tisoč evrov! Začela se je popolna degradacija glasbe. Ljudje so čakali, da glasba ugasne in da se začne nek jebeni Jackpot! Na radiu ljudje, RADIU! Na hišnem, domačem naslovu GLASBE!!!
In stvari so šle v cvet. Žalostni ljudje so poslušali radijske postaje, da bi slišali vse prej kot glasbo. Ta mreža je cvetela in si ustoličila vpliv. Vrhunski glasbeniki so postali reveži, ki se borijo za poslušanost. Kakšen padec. Kako KRUTO! Glasba, ki je okras prelepe duše in široko razmišljujočega uma je bila umorjena pred očmi vse javnosti, v soju vseh žarometov. In tam jaz, mali pizdek, ki je razmišljal o tem, da si ustvari glasbeno kariero. Praktično nobenih glasbenih nagrad, festivali producirani med s seboj skreganimi ljudmi, ki so postali asi na vasi. Glasbe pa vse manj. Zdajle me kar glava boli, ko vidim koliko prostora sem namenil tej temi. Še bolj pa (zato), ker se zavedam, da nisem o tem nisem napisal še praktično ničesar. Ampak, to je gigantski del mene. Želel sem se uveljaviti. Bil sem uspešen v iskanju sponzorjev (za kar jim iskrena hvala in upam, da so ponosni), kar je bila iluzija v vsem tem času. Lažje si dobil podporo, če si tekel hitreje kot ostali. To je merljivo, s tem se lahko pohvališ, s številkami. Jaz pa tisti pevček, ki želi glasbo postaviti nazaj na piedestal umetnosti in umetnost nazaj na prestol izbir dobre zabave. Frustriralo in zaznamovalo me je vse to. Predstavljaj si.
Si morate misliti, da smo z glasbenimi brati pisali muziko v času, ko je država razmišljala o ukinitvi ministrstva za kulturo?!?? To ni hec, resno! To je resna stvar in je dišala po mesarskem klanju. V meni se je zbudil tisti del, ki je resnično navezan na glasbo kot tako. Tisti, ki jo je globoko ponotranjil kot enega ključnih stebrov potih naprej. Opazoval sem, kako smo iz leta v leto postajali vse manj sposobni poslušati, kako nam je uhajala pozornost. Zjutraj, na bencinski črpalki, ko sem pil jutranjo kavo, sem opazoval ljudi. V ozadju pa isti ritmi in speakerji, ki so ob 5:30 napaljeni kot, da smo v ambasadi ob dveh zjutraj. Pusti mi, da se zbudim človek! Vse to je del mene. Opazujem, kako se spreminjamo, kako ženske razumejo lepoto, kako se jim jo prodaja, kako moški izgubljajo moškost in pridobivajo krhkost zapakirano v pogum.

Glasba je univerzalni jezik in ni več raketna znanost, da vpliva na človeka. Tako na njegovo fizično kot mentalno počutje. Glasbeni sistem je tako zatisnil družbena ušesa, da so se ljudje začeli zatekati v drug ekstrem - v tišino. Skupaj s splošnim tempom življenja je nabijanje po valovih radiev pripeljalo ljudi do iskanja miru in tišine. Nihče ni pomislil, da v resnici sem in tja potrebuje Chopina ali Mozarta. Družba je postala glasbeno degradirana in neizobražena. Razcvetel se je trg energij in meditacij. Mene pa je tako bolelo. Tudi sam meditiram, nič narobe. Ob muziki in tišini. Enkrat sem dal nekomu poslušati najbolj ujeti mir (Zamolčane oči), ki sem ga skupaj z Lenartom, Matijo in Iljem posnel za drugi album. Po natančno 38 sekundah je človek dal slušalko ven iz ušesa in rekel, da je depresiven komad. Mislil sem si, smo že tako robotizirani? Boga mi. Prvo kar je, kadar poslušate, dajte obe slušalki v uho. Lepe ženske tudi ne pogledaš z enim očesom! In upam, da se tudi ljubite ne na pol!!!
Skratka, šel sem daleč v tej frustraciji, ki me je oblikovala. Ampak, da ne bom šel predaleč. Zavedati sem se začel pomena vibracij, ki izhajajo iz glasbe in kot rojena pisateljska žival sem to povezal tudi z besedo. Danes razumem, da je beseda resnična čarovnija, edina položena v človekova usta in roke. In tu nekako se rodi Canegatto, kot Gospod posebne vrste. Ta album je povezana zmes zvoka in besede. Pazim kaj in predvsem kako kaj zapišem v pesem, s tem ga ni za srati. Prosim opozorite na to tudi kakšnega svojega kolega, če se s tem bavi. Vidite, danes je glasba kot nekakšna ku..ba, ki si jo izposojajo premožni lobiji v ozadju. In to ni dobro. Naj oni cenkajo v nedogled, ampak nekdo mora tudi skrbeti za njeno naravno lepoto njen prvobitni namen - torej krasiti um in širiti sposobnost razumevanja. Dojeli smo že, kakšen je lahko svet kjer se potencira določen ritem, določena frekvenca. Čas je, da gremo raziskovati naprej. Kdor želi cenkati z današnjim načinom, naj to kar počne naprej. Nikogar ne zaustavljaj, vabi naprej. In vidimo lahko kakšna so danes dekleta, kakšni smo fantje, kakšna je družba. Kaj ima glasba pri tem???? OGROMNO! Kaj ima pri tem umetnost oziroma njeno zatrtje v družbenem smislu? Vse.
Gledališče danes postaja zadnje skladišče pravih čustev. Ljudje, ki so jih študirali jih še čutijo in so jih sposobni podati naprej gledalcu. Zato, poleg cirkusa, gospe in gospodje dodajte na tedenski meni tudi gledališče lepo vas prosim. Sam sem z njim pričel zgodaj, za kar sem danes neizmerno hvaležen očetu. V otroški predstavi Palčki sem prvič zaigral danes precej pomenljivo vlogo dvornega norca. Ko zdaj razmišljam, jo verjetno še vedno igram. Teh predstav na vaškem odru, (ki je držal zavidljiv nivo, da se razumemo) je bilo precej in kolikor bo ta moja pot še dopuščala, se bom vanj vračal. Gledališče ljudje, igrajmo se na vaseh.
Poleg klasičnega gledališča, ki sem ga spoznal preko očeta, Marjana Štrancarja, Jožeta Dolmarka in ostalih umetnostih očetov,sem preko še enega izmed Tomaža Lapajneta zavil v improvizacijsko gledališče. S predstavo Odfuk, ki smo jo morali, za voljo lažne gimnazijske morale, preimenovati v 3 na 33, smo s sošolcema Jakom Šuligojem in Vikijem Tomašičem zajadrali v formate te vedno sočne odrske umetnosti. Še danes delujem v njej skupaj s Tomažem in skupino Iglu Theatre. To mi je dalo ogromno v razmišljanju, ogromno o razumevanju sodelovanja. Ja to je ta biografija, ta vam govori kdo sem. In tudi to sem.
Po izdaji drugega albuma sem preprosto izgubil moč. Življenje me je znova spoznalo s smrtjo. Pred časom sem izgubil meni dragega prijatelja Andreja Fojkarja iz Tria Quartet, kateremu sem posvetil svojo "Razglašeno pesem" na prvem albumu. Kasneje sem se moral posloviti tudi od Marjana Bevka, ki ga čutim kot režiserskega učitelja. Po "Gospodu posebne vrste" pa je udarilo močno. Poslovil sem se od meni najdražje osebe. Od svoje mati. Ne bom šel predaleč, ker je še vedno premočno. Lahko povem samo to, da še nisem še napisal skladbe, ki bi jo lahko posvetil njej. So stvari, ki izgubijo smisel, če jih zapreš v besedo. Pa je glasba moj filter. Torej ja, tudi to sem, človek, ki s seboj nosi izgubo.
Že pred tem so me z dejanji začeli zapuščati nekateri glasbeni bratje. V besedah zraven, v dejanjih jih ni bilo. Za besede pa sem bil tako ali tako zadolžen jaz. Ostajal sem vse bolj sam s svojo željo narediti glasbo vredno med ljudmi. To so bili zame zares težki časi. Vesel, da imam impro, sem igral po predstavah in delal na bencinskem servisu (, ki ga ne bom promoviral, ker me ne podpirajo v mojih zgodbi. Ko jih šlivi). Vzel sem si čas in spoznaval življenje v drugih smereh.
V tem času sem spoznal, da sem ponosen na svoj odnos do glasbe in besede. Vesel, da sem lahko spoznal tako krasne glasbenike ter umetnike in z vsakim od njih imel divjo umetniško avanturo, z nekaterimi redkimi pa še danes ostajam dobesedno brat.
Danes sem človek, ki se uči redoljubnosti, odnosa do denarja, odločnosti. Razmetanost v sobi razumem kot razmetanost v glavi. Obljubo jemljem kot potencialno žalitev do človeka. In zapeljal sem zgodbo G-art. Z vso odločnostjo. Moji verzi so ta trenutek na dopustu in čakajo, da poženem kolesje z ljudmi, ki bodo pripravljeni delati in posledično uživati skupaj z menoj v muziciranju. V tej zgodbi bom zahteven in oster do vsakega, ki se mi bo pridružil. Da bom do sebe, je jasno kot beli dan. Ker verjamem, da danes manjka povezanosti med ljudmi. Vztrajnosti. Tudi nekaj "milenijcev", ki se jih večina organizatorej otepa z vsemi tacami, sem vzel v svoje okrilje in verjamem, da bomo našli skupno pot. Oni so prihodnost in jaz verjamem v te fante. Ampak pravila bomo spoštovali vsi.
Se spomniš, ko sem v začetku zapisal, da sem si želel samo peti? V življenju nisem bil povabljen v nobeno glasbeno zasedbo. Vse kar mi je ostalo je, da gradim sam, od začetka.
To sem jaz danes. Andraž pod imenom Canegatto. Po duši odvisnik od umetnosti, ki se izraža s podjetjem G-art, Andraž Gartner s.p.. Človek, ki ponuja evergreen glasbo, improvizacijski šov, slovensko narodno in zimzeleno pesem, ter svoje verze, svoje misli. Od začetka lahko rečem, da stremim k izdelanosti, k popolnosti. Od razmišljanja, premišljevanja, misli, ideje, do verza, kitice, pesmi, albuma, pevca, skupine, obleke, prostora, namena do ... tebe.
To sem jaz. Ogromno obrazov, ena duša. Ne morem ti v en zapis zapisati sebe. Našel me boš v vseh skupaj. Vseh že narejenih, vseh, ki še bodo. Dobrodošel, me veseli da sva se spoznala. In ja, rojen sem 3.10.1988, v Kranju, prihajam pa iz Reteč pri Škofji Loki in sem ponosen Slovenec!